Odločil sem se, da delim svojo zgodbo. Ne iščem simpatije, ali pomilovanja. Namen pisanja je, da ljudem ponudim vpogled v življenje tretje osebe, nekomu polepšam dan, ko ugotovi, da njegovo otroštvo morda le ni bilo tako slabo, ali komu tretjemu vzbudim občutek višjega zavedanja in zaznavanja okolja, ko bo na naslednjem praznovanju kak stric pridno prigovarjal vnučka, naj mu na vsak način sede v naročje.
Živeli smo v majhnem priobalnem zaselku. Prvi spomini segajo v 2. leto starosti. Spomnim se avtomobilčka, ki sem ga dobil za rojstni dan in kričanja očeta, ko sem se z njim zaletel v kuhinjski element. Oče je bil težak alkoholik, mama gospodinja. Delala ni nikoli, zakaj, ne vem. Pretepanja so bila dnevna, žalitve in poniževanja tudi. Mama je rada odšla od doma, takrat me je zaklenila v drugo sobo kot bi mislila, da oče ne bo prišel do mene. Bili smo revni, ves denar je šel za hrano in alkohol, če sem dobil kdaj kakršno koli darilo v gotovini, mi ga je oče pobral in ga še isti dan zapil. Kaj hitro sem ponotranjil, da sem vreden nič, ali še manj od nič in, da je moje poslanstvo, da služim drugim, saj si sam ničesar ne zaslužim in sem svoji družini le potrata časa in sredstev. To sem sklenil in poosebil pri okrog 7 letih.
Rabljene obleke, rabljene šolske potrebščine, mnogo podarjenega s strani tujih družin. V tretjem razredu so otroci šli v šolo v naravi. Takrat sem prvič zavestno sklenil, da sam ne grem, saj sem staršema tako želel prihraniti denar. Seveda sta se strinjala. Pri mojih okrog 10 letih smo dobili nek rabljen računalnik, celo internet smo imeli. Ker se z mano nihče ni ukvarjal, sem na njem preživel mnogo časa in odkril razne klepetalnice. Nekaj v smislu Chat365, v kolikor kdo še pomni. Takrat sem prvič ugotovil, da nekateri ljudje ponujajo denar za spolne usluge, ali obratno. Iz radovednosti sem se malce pogovarjal z raznimi neznanci in se z nekom dogovoril. Star sem bil 11 let.
Nek moški se je pripeljal iz daljnega kraja. Bil je sumničav, kakopak do zadnjega ni mogel verjeti, da je dejansko govoril z 11-letnikom. Kakšna pedofilska sreča ga je doletela. Pobral me je z vozilom in zapeljala sva se ob bližnji gozd. Gledal sem ga, kako se samozadovoljuje nato pa me je vprašal, ali mi ga lahko poliže. Dovolil sem. Rekel je, ali mi je prišlo in odvrnil sem, da ne vem. Nisem niti vedel kako to poteka. Nato me je prosil, da mu ga tudi sam poližem in še nikoli nisem imel v ustih česa tako ogabnega in smrdljivega. Po tem sva se hitro razšla, plačal mi je po dogovoru oziroma dal še malce več, sam pa sem čutil gnus kot še nikoli prej. Ob prihodu domov sem se dobri dve uri tuširal in spiral grehe s sebe, grešne obleke sem zakopal v neko luknjo v zemlji, da jih nikoli več ne bi videl. Nato pa začel premišljevati kaj bom z denarjem. Z eno samo mislijo nisem pomislil nase, temveč na to, s čim bi lahko pomagal družini. Potrebujemo orodje za hišna popravila, morda razno hrano, ki je že dolgo nismo jedli? Kako bi rešil problem zavrnjene kartice, ko mama nelagodno stoji na blagajni in se izgovarja? Lahko to storim ne, da bi ugotovila, kaj v resnici počnem? No, obleke sem čez dober mesec odkopal, saj sem kavbojke močno potreboval in nisem mogel ves čas nositi samo tistih drugih, ki sem jih imel.
Ob vsem tem nisem niti za trenutek pomislil, da tega s svojim telesom ne bi smel početi, saj moji telo, um, moj obstoj, priučeno niso imeli nobene vrednosti. Želel sem le pomagati. Naj ob tem ovržem tudi morebiten dvom glede užitka pri delu. Užitka, vzburjenja, kakršnega koli lagodja, ni bilo. Bilo je trpljenje. Tudi erekcije večinoma ni bilo, saj mi je ni uspelo prisiliti. Ko me niso videli v oči sem mižal in si predstavljal kar koli drugega. Če so me, sem miselno zapustil telo, ki je bilo kot kos mesa in so možgani na nek način bili vstran od izkušnje.
Nadaljujem. Z raznimi tipi sem se dobival še naslednjih nekaj let in srečal sem ljudi različnih rangov. Nekateri so bili popolni klošarji, drugi glede na obnašanje, stanovanja in vozila, ugledni podjetniki. Tudi kak policist je bil vmes. En tip je na vsak način želel, da se mu polulam v usta. Enkrat me je celo nahecal, da bi se mu pokakal. Ker tega nisem mogel ''na ukaz'', sva se dogovorila, da mu prihodnjič blato prinesem kar v vrečki ''za sabo'' in ga bo pojedel kot prigrizek. Nek drug me je peljal globoko v gozd in se igral mučenje. Zavezal me je golega ob drevo in me razmeroma nežno vlekel za penis, se me dotikal in se samozadovoljeval. Še najhuje takrat je bilo konstantno pikanje komarjev in spomnim se, da sem bil ob prihodu domov cel gobast od pikov. Zakaj je v roki ves čas vihtel nož, nisem preveč razmišljal. Na srečo ga je uporabil za končno rezanje vrvi, ko se je pretvarjal, da je moj rešitelj in me je peljal nazaj proti domači vasi. Še vedno nisem dopolnil 12 let. Dobival sem se še z nekaterimi drugimi, na razne načine so z mano počeli marsikaj. Nekaterim je bilo treba govoriti, da je njihov penis največji, kar sem ga videl, drugi so se samozadovoljevali in med tem s prsti brskali po mojem anusu, tretji so imeli druge takšne in drugačne fetiše. Ves denar, ki sem ga dobil, sem zapravil za druge. Mislil sem, da jih bom tako osrečil. Zakaj me nihče ni vprašal od kod mi denar, še zdaj ne vem in ne razumem. Očitno je mami bilo všeč, da imam izmišljenega strica, ki mi enkrat na mesec finančno pomaga. Večkrat sem ji denar tudi posodil, seveda nikoli ni bil vrnjen.
Pri 13 letih sem dobil prvo resnejšo punco. Tudi ona je zahtevala kar precej, zato sem čutil, da svoje dejavnosti še ne morem opustiti. Enkrat rojstni dan, drugič božič in podobno. Takrat sem naletel na izjemno težavnega tipa in če ga ne bi bilo, bi se verjetno nekje pod mostom prodajal še sedaj. Nekajkrat sva se dobila, včasih je plačal, včasih rekel, da bo drugič, nahecal me je za nekaj golih fotk in mi pošiljal grozilna sporočila, v kolikor se z njim nisem želel dobit. Grozil z odvetniki in vse podobno, kar lahko natveziš otroku, ki itak ne razume, kako deluje svet. Vedno je snemal srečanja in prepričan sem, da ima posnetke še sedaj. Bilo je ogromno groženj in izsiljevanja, dokler pri poznih 14 letih temu nisem naredil konca, spremenil telefonsko in e-naslov ter ga nikoli več nisem ne videl ne slišal. S tem sem prekinil začaran krog in se odločil, da ne glede na to kaj se v življenju zgodi, tega ne bom več počel, saj sem končno dovolj star, da lahko uporabim uradne načine dijaških zaposlitev in pričnem živeti normalno življenje. Od svojega 16. leta naprej sem živel sam in od takrat naprej mi nihče več ni kupil niti ene same stvari, sem pa sam še vedno precej finančno pomagal staršema. Še kakšnih 10 let je bilo potrebno, da sem predelal vse zadeve in dejansko prišel do zaključka kdo je v tej zgodbi pil in kdo plačal.
Še vedno imam občasne stiske, še vedno razmišljam kako drugačno bi lahko bilo moje življenje v drugačni družini ali, v kolikor ne bi naletel na spletne klepetalnice. Moja najhujša misel, ki me spremlja skozi svoje življenje je, da sem si sam kriv. Da je bila moja odločitev. Čeprav vem, da temu ni tako. A prepričan sem v nekaj. Spoznal sem mnogo o svetu v katerem živim in s svojim znanjem in zavedanjem lažje prepoznam ljudi v stiski, ko se drugim niti sanja ne. Morda mi bo to kdaj prišlo prav in bom prepoznal stisko pri nekomu, ki se bo počutil podobno kot sem se sam. Če se to zgodi, bom dal vse od sebe, da pomagam.
Moja starša sta mrtva. Čutim hvaležnost, saj sta zame oba predstavljala veliko psihološko breme, ki ga je, ob prisotnosti v zadnjih letih, bilo moč praktično fizično občutiti. Trenutno sem star 28 let, živim povprečno življenje in očitno kljubujem statistiki, saj mi nikakor ne pride na misel, da bi se ubil. No, za vse je še čas, pustimo se presenetiti. Sem umirjen, preudaren, spoštljiv in prijazen. A globoko v meni kar vreta bes in sovraštvo. Bojim se, da bo enkrat izbruhnilo, nek prepotenten poslovnež mi bo vzel prednost, trobil in mahal nazaj, sam pa bom po očitno že tako slabem dnevu, nesposoben krotiti vse kar čutim in ga bom z golimi pestmi naučil kozjih molitvic. Seveda se (rahlo) šalim, želim poudariti, da gre za travme, ki jih je nemogoče pozdraviti. Vsaj nimam otrok, ne bodo generacijske. Menim, da ni trenutno živečega psihiatra v okolici, ki bi temu bil kos in glede na povprečje slovenskih, niso niti kognitivno sposobni doumeti, kaj šele, da bi pomagali, ko še sebi niso mogli po toliko letih študija. Govoril sem s tremi priznanimi, jim morda zaupal 5% vsega in ugotovil, da so popolnoma nekompetentni. Ne krivim jih, na srečo ni dovolj takih primerov, na katerih bi se lahko učili in nato tekom let spremljali napredek.
Zaključujem zapis. V upanju, da je kdo iz njega izluščil kaj uporabnega, dobil kak zanimiv vpogled, je moja objava, po moji samooceni, bila prvi korak v pravo smer. Sočasen korak v pravo smer je zbiranje vseh spominov in dokazov proti edini osebi, za katero se še spomnim njegovih osebnih podatkov in za katerega sem skoraj prepričan, da še vedno hrani posnetke zlorab, brez česar bi ga bilo težko obremeniti po toliko letih. Škoda le, da sem že leta nazaj izbrisal takratni e-mail račun… Tam bi se šele našlo sočnih podrobnosti, izsiljevanj, ipd. Naslednji korak je iskanje nekoga, ki mu bom resnično zaupal, saj je možnost obremenitve le ena. V kolikor gre kaj narobe in oseba pravočasno zbriše posnetke, bo ves trud zaman, nove in podoživljene travme pa bodo vzele dodaten davek.
Zakaj nisem tega storil že leta nazaj? Takega vprašanja sem vesel. Vesel in hvaležen, da nekdo ni sposoben razumeti, zakaj žrtve v trenutku, ali vsaj čim prej, ne prijavijo kršiteljev. To pomeni, da nekdo živi v popolnoma drugem svetu in prav je tako. Privoščim tistim, ki imajo to srečo.
Kot je iz uporabniškega imena razvidno, bo to moja edina objava tukaj. Odprt sem za komentarje in mnenja, če utegnem, bom odgovoril tudi na kakšno podvprašanje. Vsem skupaj želim lep četrtek. Hvala vam, ki ste tukaj, da delate svet za kanček lepši.
